Moje leto prostovoljstva v skupnosti, ki govori s srcem

Prispevek prostovoljke Sare, 29 let, Severna Makedonija – prostovoljka programa Evropske solidarnostne enote (ESE)

Preteklo leto sem preko programa Evropske Solidarnostne Enote, ki mladim omogoča prostovoljne izkušnje v tujini, preživela v skupnosti Barka v Sloveniji. Za priložnost sem izvedela preko prijateljice, ki mi je omenila oglas za nove prostovoljce. Že dolgo sem razmišljala o delu z osebami z osebami z motnjo v duševnem razvoju (MDR) in želela sem iz prve roke izkusiti, ali je to nekaj, čemur bi se želela posvetiti tudi v prihodnosti. Barka se je izkazala za popolno priložnost.

Moje vloge v skupnosti so bile raznolike in so se procesno razvijale glede na potrebe skupnosti in moje osebne želje. Imela sem svobodo, da se preizkusim na različnih področjih in našla sem veselje tudi v kuhinji, kjer sem rada pripravljala obroke z Barkači – to je moj »love language«, kot pravijo. 

Ob ponedeljkih in torkih sem pomagala pri pripravi večerje in preživljala čas z Barkači – ob družabnih igrah, pogovorih in skupnih hišnih opravilih v Sončni hiši. Ob sredah in četrtkih sem v delavnicah sodelovala pri različnih ustvarjalnih aktivnostih ter kasneje tudi pri svojem individualnem projektu. Ob petkih pa sem asistentom Mavrične hiše pomagala pri popoldansko-večerni izmeni. Skupaj z Barkači smo kuhali, peli, risali, igrali igre, hodili na sprehode, se pogovarjali in predvsem veliko smejali. Zelo rada sem sodelovala tudi pri različnih praznovanjih, poletnih počitnicah, izletih čez vikend, terapijah in humanitarnih dogodkih.

Poseben del mojega prostovoljstva je bil individualni projekt, ki sem ga načrtovala in izvedla v drugem delu leta – pripravila sem gledališko predstavo, osnovano na zelo kratki basni. Priznam, da me je bilo sprva strah – predvsem zaradi jezika. Moje znanje slovenščine je osnovno in gledališki izrazoslovni svet mi je bil popolnoma tuj. A na koncu se je izkazalo, da znam več, kot sem mislila. S pomočjo zaposlenih in celotne skupnosti, ki so mi pomagali pri jeziku, kostumih, igri in scenografiji, smo ustvarili predstavo z naslovom Lisica in volk. Cilj priprave in uprizoritve predstave je bil ustvariti prostor za izražanje darov Barkačev, krepitev njihove avtentične kreativnosti, pa tudi spodbuditi občutek veselja in ponosa ob nastopanju ter uprizoritvi. Želela sem si tudi, da bi v tem umetniškem procesu predvsem uživali ter na tak način našli nove načine izražanja. Glede na bučni odziv skupnosti ob uprizoritvi predstave in veselje nastopajočih Barkačev ob aplavzu, lahko rečem, da nam je uspelo. S tem sem tudi jaz pridobila samozavest in potrditev, da lahko ustvarjam kljub neznanem jeziku, v drugačnem okolju in za različne ciljne skupine

To leto v Barki me je veliko naučilo – o drugih in o sebi. Spoznala sem, da osebe z MDR čustvujejo globoko in iskreno, da jih osrečujejo drobne stvari, a potrebujejo tudi strukturo, rutino in jasno postavljene meje. Naučila sem se poslušati. Ne samo z ušesi, ampak s srcem. Jezik ni edina oblika komunikacije. Včasih največ pove pogled, dotik ali tišina.

Rekla bi, da je bil jezik tudi sicer največji izziv; hkrati pa sem ravno zato precej izboljšala znanje slovenščine, se naučila izražati brez besed, razvijala potrpežljivost, ustvarjalnost in čustveno zrelost. Hitro sem se znašla tudi v drugačni kulturi (Slovenija) – Slovenijo sem doživela kot mirno in prijazno državo, z lepo naravo, živimi mesti in prijetnim življenjskim ritmom. Proste dni sem med drugim izkoristila (tudi) za potovanje po sosednjih državah, pogosto tudi s kolegicami prostovoljkami iz Barke. 

V kombinaciji s prostovoljstvom je za mano res lepa in življenjsko bogata ter neprecenljiva izkušnja. V tem času sem razvila tudi prijateljstva, ki bodo ostali za vedno, pa tudi kapacitete za brezpogojno ljubezen, potrpežljivost idr., česar ne dobiš nikjer drugje. Obenem pa ostaja z mano tudi uvid, kaj pomeni pripadati skupnosti, ceniti male stvari in živeti v pristnih odnosih. Zato bodočim prostovoljcem, ki razmišljajo, ali bi se odločili za to priložnost ali ne – zagotovo DA! Ne razmišljajte preveč – samo pojdite. Vredno je.

 


Sara je bila v našo skupnost vključena preko projekta prostovoljstva, ki ga financira Evropska solidarnostna enota.